nedelja, 2. september 2007

Igriščarji na Rekreaturu 2007




No pa smo ga preživeli - vsi celi in zdravi s kančkom utrujenosti. Glede na to, da smo imeli najprej avanturistično vožnjo z našim Billijem, ki se je zelo dobro odrezal, samo na koncu mu je padla ena mušica v luč in je začel rahlo mežikati (tisti, ki ste videli kakšno električno napeljavo ima, veste zakaj gre ;)), in nas je na prologu dodobra namočil dež, da spanja v šotoru postavljenem na rahlo ostrem kamenju in prvega defekta ne omenjam, smo se drugi dan s polnimi močmi zagnali na kraljevsko turo. Čakalo nas je 108 km poti s 1600m vzponov do Postojne. Kljub trem postankom smo bili še vedno pol ure prehitri. Po večerjo in po tem, ko smo se prešvercali v hotel sva z Mitjem na hitro prebrala vsak svojo knjigo o Refošku, ki nama je dala toliko zanosa, da sva z organizatorji odhitela še na koncert Avtomobilov. Po kratki noči smo med zadnjimi štartali proti Dolenjskim Toplicam. Druga etapa je bila veliko bolj ravninska in kljub dvema defektoma, smo si v Dvoru privoščili še zelo dolg postanek, tako da smo prišli krepko zadnji na cilj, vendar smo se v skupnem seštevku pomaknili na odlično 4. mesto. Navdušeni nad dobro pogostitvijo, tam doli brez cvička, ki ti vzbudi močan apetit, pač ne gre, je mimogrede padla še stava, kdo poje več pice. Ki sem jo po zaužitju 1/3 družinske in še ene cele za povrh prepričljivo dobil. Ker pa s polnim želodcem ni dobro iti v posteljo, smo se zadržali v zanimivi družbi do pol dveh, a še vedno zjutraj prišli prvi na kavico. Zadnja etapa nas je kmalu dodobra pogrela s prvimi vzponi proti Mirni Peči, ki so že pokazali rahlo utrujenost v naši ekipi. Nato je pred Trebnim sledil še zadnji defekt, po katerem smo od same jeze kar poleteli proti Bogenšperku. Po okrepčilu smo se odločili, da naredimo še dva postanka. Najprej smo si v Domžalah zadnjič napolnili baterije, malo kasneje pa smo se v Mostah ohladili še s sladoledom, in zaradi počasne kelnarce ;) prišli 13 minut prepozno v cilj v Kranju ter tako zasedli še vedno odlično 5. mesto. Hvala vsem, ki ste prišli navijat na cilj in ostalim članom ekipe, da ste tako dobro prenašali mene in peklenski tempo.

Aja pa zahvala KŠK-jevkam, da sem sploh izvedel za to tekmovanje in ostalim ekipam za res fenomenalno vzdušje, sposojo zračnic....


Več slik pa najdete s klikom tule.

sobota, 1. september 2007

Histografi

Tole tipkarjenje ne bo ravno običajni blog, ker sem človek, ki mu urniki delajo ogromno težav in vedno stvari odlašam na pojutrišni dan. Moja narava je taka, da se predam trenutku, če me kaj piči se bom tega lotil in nato vztrajal toliko časa, da se naveličam, ali pa me bo kakšna druga stvar navdušila še bolj.

Najprej, zakaj Histografi.So stvari, ki so obležale v starih datotekah mojega prastarega računalnika, napisane še v času preden je svet spoznal bloge in še mnogo preje, preden sem jaz postal eden izmed blogerjev.

Histografi so kot sestavljanka iz nešteto fragmentov mojega življenja. So kot posamezni delčki, ki leže sredi mize in se nam nam niti ne sanja ne, kam bi jih dali, a na koncu dajo vsej podobi tisto piko na i. Nekatere ideje in misli, ki so nastale pod tušem, druge pri kolesarjenju v najhujši klanec, ali pa pri posedanju za šankom in glednju dolgočasnega TV programa.

So pa tudi doživetja, avanture, razmišljanja o dogodkih in ljudeh, ki so imela veliko vpliva na to kar sem. Koščki, ki mi jih je po tehtnem razmisleku ali le čudnem naključju uspelo spraviti skupaj in tvorijo obrise slike, kakšna bi utegnila biti moja življenske sestavljenka.

Upam, da mi bo kdaj uspelo videti ta mozaik v celoti, kajti vsak človek pusti svoj življenski mozaik nedokončan. Zadnje koščke, spomine, pač vložijo tisti, ki ostanejo za nami in smo nanje vplivali tako ali drugače. Lahko mozaik polepšajo ali zmaličijo.

800km, 2 kolesa, ena rezervna zračnica in dva norca

Tale slika za uvod je z vrha Velebita ob kapelci, posvečeni nekemu generalu ali nekaj takega. Fotoaparat sva postavila kar na kljuko do vrat.  Močno je pribijalo sonce, še bolj pa je vlekel veter. Malo je manjkalo, da nama ni odneslo vse kar ni bilo pritrjeno. V ozadju pa se vidi jezero ob Zadru.



Devet dnevno potepanje po Hrvaški


1. dan, 2. dan, 3. dan, 4. dan,

5. dan, 6. dan, 7. dan,

8. dan, 9. dan, potek poti, statistika




Kolega Tomaž se je pravkar vrnil iz vojske No, slika je iz Novalje, ampak na takle način sva si zadnji večer pred odhodom začrtala pot, ki pa se je sproti vedno znova spreminjala. Vse je bilo bolj na blef... pač, šla sva, kjer sva imela obljubljen pirin se je ravno navdušil za kolesarstvo, jaz pa sem imel ravno teden dopusta, zato sem ga navdušil nad idejo, da se odpraviva za nekaj dni v Dalmacijo. Za pot sva se po priporočilu moje sestre, ki se je ravnokar vrnila iz popotovanja do Dubrovnika in nazaj (z mojim kolesom), odločila da greva po centralni Hrvaški in ne za obalo po jadranski magistrali (kot velika večina). V petek zvečer (10. avgusta) sva spakirala vso potrebno robo in na hitro prečekirala kolesa, nato pa sva, kot prava športnika seveda, morala iti še na eno borovničkošveps ali dve…. In po nenaklučju sva naletela na moje bivše sodelavke (spet niso znale dam it). Dve sta ravnokar odhajali na Pag in nama obljubili pivo če bi res prišla s kolesom do tja dol.



1. dan: sobota, 11. 8. 2001 ^

Po kratkem spanju me je poleg budlike in radija zbudil še ropot dežnih kapelj. Nezadovoljen zaradi vremena, po drugi strani pa prav vesel, da se lahko še malo odpočijem, sem se zleknil nazaj v posteljo. Dež je ponehal šele okrog dveh popoldne, tako da sva štartala proti Ljubljani šele ob pol treh. Že po prvem kilometru sva si morala obleči še dodatne majice, saj je bilo prav pasje mraz. Iz Ljubljane sva se po "partizanski magistrali" odpravila po dolgem vzponu mimo Turjaka, skozi Lašče, Ribnico,…. proti KočeNajino prvo odkritje, (po puncah), prvi večer - jezero v Kočevju. Nato sva si privoščila en 'ornk' ljubljanski zrezek, da sva se pogrela - prvi dan in noč je bila prava zima!vju, kamor sva prispela okrog 7h. Seveda sva takoj iskala, kje bi se dalo dobiti kaj pametnega za v usta. V centru sva ustavila nekaj prav luštnih deklet (na žalost niso dale tel. številk), ki so nama predlagale neko picerijo v bližini, ki pa je bila na žalost zaprta. Zato sva se pač morala odločiti za drugo (slabšo) možnost, gostišče ob jezeru (prvič sem slišal da ima Kočevje jezero)! Ko sva pojedla ljubljanske zrezke po angleško (na pol surovo), sva se odpravila proti dolini Kolpe. Najprej skozi Dolgo vas do Livolda, kjer sva zavila desno za Delnice.

Tu sva doživela tudi prvi incident. Prometa je bilo malo, zato sva se po klancu iz Kočevske kotlin
Bolje maček v roki, kot golob na strehie vozila "vštric". Le redko kdo izmed avtomobilov je zahupal, pa še tisti so naju hitro prehiteli. Nato pa na preglednem odseku nekdo za nama začne hupati na vso moč. Ker ni negal trobiti se nisem zmenil zanj in sem ga le na glas poslal, saj veste kam. Končno naju začne to vozilo prehtevati in ko se ozrem na levo zagledam marico. Policaja sta imela vseskozi odprto okno seveda… K sreči sta nama samo nekaj zatežila skozi okno in odpeljala naprej. Ker je postajalo vse bolj temno, sva si začela iskati primeren kraj za kampiranje na vrhu klanca. Malo z glavne ceste, kakšne pol kilometra iz Banje Loke, sva našla sveže pokošen travnik, kjer sva poleg konjev postavila šotor. Za čuvaja pa sva pred šotor postavila mačka.

2. dan: nedelja, 12. 8. 2001 ^


Zjutraj naju je zbudilo
Prvo, hladno jutro, s konji v ozadju. Zlo se je prilegla topla juhica. Dobro, da še nisem vedel kaj naju čaka ta dan... dobro, da noben dan nisem vedel kaj je pred nama - če ni bil vzpon , je bil pa nasproten veter!močno sonce, ki jeEjga, tale fleš pa bolj slab dela! že dodobra segrelo ozračje. Po instant juhci sva hitro spakirala (ostanke je pojedel mačkon) in se odpravila proti meji po enem lepših spustov na poti, vsaj kar se lepe ceste tiče. Mejo sva prečkala brez težav, razen nekaj debelih pogledov hrvaških carinikov, pri Brodu na Kupi.

Takoj nama je v oči stopila razlika; slaba cesta, manjše hiše brez balkonov, neurejene, brez rož, stari avtomobili. Pred nama pa dolg strm vspon do Delnic. Na vrhu klanca so rastle divje robide, ki sva jih napadla kot dva sestradana medveda. V Delnicah sva si na bencinski obnovila vodne zaloge in jo odrinila proti Gorskemu Kotarju. Iz Delnic je sledil še krajši vzpon, nato pa sva se spustila v dolino. Spust nama prekine križišče, kjer zavijeva levo. Po prečkanju avtoceste in železnice sva se na naslednjem križišču odločila za malico (Tomaž je doma vzel kolobase in kruh, vse domače, domače). V križišču greva naravnost proti Mrkopalju. Cesta gre večinoma samo navzdol. Po opozorilu moje sestre, ki je v Mrkopalju zgrešila pot in je naredila nekaj Na sliki je neka podrtija v Otočcu, ki naj bi jo nekaj obnavljali, ampak slika je kar dobro izpadla...Takole je zgledalo na dobrih tisoč metrih. V ozadju so neke skulpture, ki so postavljene v linijo. Pred nama je bilo vsaj še 30km makedama - sicer to ni važno - asfalt ni kaj boljši.desetkilometerski ovinek skozi Ogulin, sva pozorno iskala table za Bijele inSamarske stene. In res je nekaj metrov za cesto stala lesena tabla, ki je kazala desno v neko ulico. Za vsak slučaj sva še vprašala domačine, ki so rekli, 'samo ravno, samo ravno'. Pot naju je peljala po dolini navzgor, kjer je na koncu stalo majhno naselje s planinsko kočo. Tu sva se ofrišala in povprašala kaj naju čaka. Takoj od koče se je cesta začela strmo vzpenjati in kmalu prešla v makedam. Po nekaj kilometrih sva prišla na Matićevo poljano (1033m nmv) poraslo s visoko suho travo, na kateri je bilo postavljeno v vrsto nekaj deset monolitnih kipov kot spomenik II. sv. vojni. Lepa makedamska pot, ob kateri je bilo polno tabel, ki so opozarjale na medvede, naju je vodila skozi gozd in jase, nato pa se je začela počasi spuščati. Vseskozi voziva v smeri Bijelih gora oziroma po glavni cesti, ki se kmalu zatem, ko se peljeva mimo odcepa za Bijele stene razcepi. Ponovno zavijeva desno proti Jasenaku. Cesta postane vsebolj slaba, strma in ovinkasta. Ko prideva vsa prerukana končno nazaj na asfalt spet takoj zavijeva desno v smeri Radojčićev ter Drežnice (pa ne tiste pri Tolminu). Voziva se skozi manjše vasi po glavni cesti, dokler spet ne prideva do večjega križišča, tu zavijeva desno proti Križpolju in pristanišču Senju. Asfalt se vseskozi dviga in spušča. Malo pred Žutvo Lokvo zavijeva levo na Gacko polje.

Tu se cesta zravna, tako da kljub nasprotnemu vetru lahko voziva 30 km/h in hitro nabirava kilometre. Nato se cesta spet dvigne in takoj spusti proti Otočacu. Pred mestom se peljeva mimo 'kao enega letališča' (vseskupaj je bilo samo en ograjen travnik, raspadTakole sem se jaz spravil na motor in ker mam težave z višino, se mi je zdelo že kar visoko.ajoč hanger in pred Malo za Otočcem, ob cesti je bila tabla za letališče. Tam pa je stalo eno, edino letalo, okrog njega pa je že rastel plevel. Vsaj pilot je taprav...njim razstavljen predpotopni DC-3). Ko sva prišla v Otočac, se je že začelo temniti. Nabavila sva nekaj sadja in čokolad za večerjo in se odpravila iskat primeren kraj za šotor. Kmalu za mestom se je začel dolg vspon proti Liki. Tomaž je predlagal mesto nekje pred polovico vzpona, a jaz nisem bil za to, ker nisem želel, da mi takoj zjutraj vso moralo zbije en dolg klanec. Tako sva nadaljevala proti vrhu. Tomaž me je 'pajsnil' kot za šalo, ker sem bil že čisto na koncu z močmi, saj sem veliko večino poti jaz vozil spredaj. Ker sem bil že čisto zdelan sem se strinjal z njegovo izbiro placa, ki pa ni bila zelo posrečena. Zabivakirala sva se nekaj metrov od ceste po kateri so vseskozi vozili sami tovornjaki, na drugi strani pa je bil nedaleč stran še kamnolom, od koder je vsakih nekaj minut tako zabobnelo, kot da bi podrli pol hriba. Zaradi utrujenosti se mi ni dalo kuhati juhe, zato sva pojedla samo čokolade in sadje ter se odpravila spat.



3. dan: ponedeljek, 13. 8. 2001 ^

Vstala sva zelo pozno in sicer šele okrog osmih. Zgleda, da so pri ljudeh v Gospiću take fasade zelo popularne, saj jih vidiš na vsakem koraku.En prizor iz doline duhov, kjer je ob cesti polno novih a povsem zapuščenih hiš. Manjka le še kotaleče se grmičevje...Najprej je bilo seveda treba prebrati vse dobljene mesiče, potem pa sem šel jaz kuhat juho, Tomaž pa je začel pospravljati. Ko sva končno vse stvari spet zbasala na kolo, sva odrinila na pot. Do vrha sva imela še okoli 500m, nato pa sva se spustila na Ličko polje. Opaziva, da se revščina povečuje tembolj južneje greva. Na cesti so same zastave in jugoti ali stari nemški avtomobili ter IMT traktorji. Počutiva se kot da bi padla 30 let nazaj. Tudi bencinske črpalke so že pravi muzeji na prostem. Po dobri uri kolesarjenja po dolgočasni pokrajini skozi vasi s parimi hišami, katere so bile večinoma prazne, čeprav še skoraj nove, mnoge od the so bile tudi prerešetane ali zažgane, sva prispela v Gospić. Prej sva se hotela še okopati v bližnjem jezeru, ki pa je bil zaradi suše le ena večja mlakuža blata. V Gospiću je še vse tako kot bi bilo ravnokar konec vojne. Praktično so skoraj še na vseh stavbah sledovi krogel. Nikjer ničesar ne obnavljajo, tudi center mesta je še vedno tak, kakršnega je kazala televizija, le tankov in vojakov ni.

Od Lepa ravna pot, ko še nisva vedela kaj naju čaka....Gospića naprej pokrajina postane še bolj zapuščena. Ko se dvigneva iz ...in ko sva zagledala kaj naju čaka...iz Ličkega polja, naju pokrajina vsebolj spominja na dolino duhov iz ameriških filmov. Ravna cesta po sredi doline, ob cesti električni dalnovod, kamorkoli pogledaš raste samo suha trava, manjka samo še kotaleče se grmičevje. Na vsake toliko časa srečava napis z imenom vasi skozi katero se peljeva, za tablo potem dolgo časa ni nič, šele čez slabe pol kilometra se na vsake toliko časa pojavi hiša, prazna in opustošena seveda. Polja in pašniki pa so vsi zaraščeni. Vseskozi sva na desni strani opazovala vrhove pakleniških gora in se spraševala kje bova prečkala visoki Velebit. Končno sva prispela do večje vasi imenovane Sv. Rok in k sreči sem ravno pravi čas pogledal na zemljevid, kajti tu sva morala z glavne ceste zaviti desno proti prelazu M. Alana. Ker je ta pot lokalnega značaja in je bila na zemljevidu zelo na približno narisana, sva morala vseskozi domačine, ki so tu zelo prijazni, spraševati, ali sva na pravi poti. Sicer pa na celotni poti skorajda nisva naletela na kakšne 'šohte', razen trgovca v Boru, ki nama ni hotel natočiti vode, čeprav sva v njegovi trgovini zapravila nekaj denarja.>

...po napornih 10km vzpona, pa se je prikazal čudovit prizor hribov in gora...Kakorkoli že, kmalu sva prišla do prvega zaselka, tu se je pot razcepila na dva kraka, midva jo mahneva spet po desni. In pred nama se odpre lep pogled na M. Alana. Na koncu tega ravnega odseka, ko se cesta že začne rahlo spuščati se asfalt ponovno razcepi, tokrat greva levo. Po manjšem položnem spustu zavijeva na desni odcep čez mostiček, kjer cesta zavije v stransko dolino. Kmalu prideva do neke hiše kjer se začne skoraj 10 km krepkega vspona. Tu srečava tudi dve Poljakinji, ki sta prepešačili in preplezali velik del Paklenice, sedaj pa sta se podali še peš na M. Alana. Na smolo se nama je mudilo, tako da nisva utegnila prav dolgočasa klepetati in sva se pognala v hrib. Seveda ob poti vidiš marsikaj, tudi kako zapuščeno prevozno  sredstvo - t.i. Maretov LITL TENKPo kakšnem kilometru je makadam spet zamenjal asfaltno cesto. Na začetkuje sicer kar lep, potem pa v srednjem delu postaja vse bolj razrit, tako da sem imel jaz z gladkimi gumami kar nekaj dela, če sem hotel ostati na kolesu. Večina poti je potekala po gozdu tako, da sva večino časa potovala v senci krošenj. Proti vrhu postane vzpon zmernejši, ampak ga kar ni in ni konec. Končno le prideva vsa zasopla na vrh. Pogled se nama ustavi na razjedenih skalnatih vršacih. Presenečena sva bila nad tako ostrim prehodom naravnega rastja. Na strani proti celini je bilo celotno hribovje bujno poraščeno z gozdom prav do vrha, nato pa kot bi odsekal sama gola skala in nekaj ruševja na primorskih pobočjih. Mene so zelo impresionirale strme stene okoliških vrhov, ki so v ostrem primorskem podnebju izpostavljeni veliki eroziji, zaradi česar so stene vse razpokane in krušljive.

takih vrhov je malo morje.  Če dobro vidiš, poglej v levi spodnji kot, kjer so majhne pikice. Tam Đuro ovce paseMalo pod vrhom sva prispela do podrte in zapuščne hiše pred katero je stal še bolj zapuščen in podrt tank, za njim pa čebelnjak. Ko sem ravno poziral na tanku so naju čebele začele napadati kar tako brez razloga. Hitro sva zajahala kolesi in ju ucvrla navzdol, da bi se jih znebila, a sva opazila da je ob poti vseskozi polno čebelnjakov in ko sva se ravno znebila enih so naju že napadle čebele iz drugega panja. Takih čebel še nisem srečal. Moj sosed ima čebelnjak pa se lahko sprehajam čisto ob panjih, ne da bi me skrbelo, da bi me katera pičila, medtem ko so bile te prave kamikaze, ki so se zaletavale v naju in pičile kamorkoli so pač zadele. Ko sva si med vožnjo mimo čebelnjakov otepala teh norih ali samo na smrt sestradanih čebel, sem si po nesreči še zbil očala z obraza ki so pristala ravno pred enim od panjev. Seveda sem jih šel iskat in s tem pokasiral tri žela. Enega celo v uho, ki mi je za nekaj časa tako oteklo, da me je bilo veselje pogledati. najin prvi pogled na  morje in pot po kateri sva  počasi  pretresavala najine ožuljene riti navzdolSpuščala sva se kakor hitro se je dalo, vendar je bila pot tako slaba, da nisva upala spustiti nad 15 km/h. Kajti ni najbolj prijetno, če ti nekje bogu za hrbtom odpove kolo, sploh pa v teh krajih, kjer lahko na prste prešteješ trgovine specializirane za MTB-je v krogu 400km. Vsa zrukana sva končno spet zapeljala na asfalt in to prav nad tunelom bodoče avtoceste. Po lepem (skoraj novem) asfaltu, ki ga nisva videla že od Gospića sva se spustila do glavne ceste, kjer sva zavila protipogled nazaj proti goram, ki  jih nebi nikoli prečkala, če bi vedela, kaj naju čaka in jih tudi nikoli več ne bova (upava) Jasenicam oz. Zadru. Peljala sva se mimo stare mame, ki je kot v starih filmih sedela sredi od sonca ožganega travnika smukala in navijala volno ter pazila na tistih par ovac. Prav škoda je, da jo nisem slikal. Bila sva že rahlo dehidrirana, saj sva pol dneva vozila po poteh izven vsakršne civilizacije in v najinih bidonih je bilo le še nekaj kapljic vode. In kot privid (ki na srečo ni bil), se je ob cesti, sredi ničesar razen kamenja, pojavila neka beznica kjer sva obnovila zaloge. Povdariti moram, da če se je le dalo nisva kupovala ustekleničene vode ali ostalih pijač, ampak sva VSESKOZI PILA VODO IZ PIPE, čeprav je imela dostikrat zelo čuden okus. Ker imava dobre želodce, sva si to lahko privoščila brez bojazni, da bi kdo staknil kakšne prebavne motnje takšne ali hujše vrste. Tudi sadje s tržnice je le redko kdaj videlo vodo preden je zašlo na brezpotja prebavnih organov.

Ko še mau, še mau... kolk sm potreben ene čokolade pa kakega  sadja, npr. kakšne sočne češplesva prečkala most čez Novigrads, najine zmatrane riti sta že nestrpno  čakali, da se namočita...ko morje sva zavila proti Posedarju, ki je zadnje večje naselje pred Pagom. Tu sva si nabavila hrano za naslednji dan ter jo odrinila proti Pagu. Ker nisva vedela kako bo z iskanjem kraja za prenočitev na otoku, sva se odločila da se bova zakampirala še na celini. Tako sva kljub zgodnji uri (pred mrakom bi lahko še napravila kar nekaj kilometrov) ustavila kolesa v neki vrtači ob cesti. Uživajoč v pogledu na barve sončnega zahoda, sva pojedla že kar najin klasični obed, če grem kar po vrsti zaužitja: čokolada, kruh in samalo romantike včasih tudi ne škodilama zalito z jogurtom, sadje (če je bilo na voljo) ter na koncu še ena čokolada. Juhico sva kuhala le prve dneve, ko naju je zeblo in se nama je še dalo kuhat, pa tudi posoda na začetku še ni bila umazana!? Toliko o najini zdravi športni prehrani. Postavila sva šotor, vendar sem jaz, zaradi napovedanega meteoritskega dežja, spal zunaj. Nekaj utrinkov je bilo prav veličastnih. Prijateljicama sem še poslal SMS, naj postavita pivo v hladilnik in pošljeta točen naslov, nato pa trdno zaspal.



4. dan: torek, 14. 8. 2001 ^

Vstala še par metrov pred paškim mostom...sva malo prej kot prejšnje dni. V želji po senci in mrzlem pivu sva hitro pojedla, spakirala in Rit me boli. DOST MAM! skočiti ali ne skočiti. To je tu vprašanje se odpravila proti prvemu cilju, Novalji, do koder sva imela še dobrih 50km. Cesta je bila speljana čez obmorske gričke in se je neprestano dvigala in spuščala. Kmalu sva prispela na paški most. Tu sem spravil na noge domačine, ki so sedeli na obrežju in so mislili, da hočem skočiti z mostu, ko sem poziral na ograji za fotko. Dopoldansko sonce je že močno pripekalo in spet nama je primanjkovalo vode, ko sva se bližala mestu Pag. Tu sva na bencinski, na kateri je bila vrsta, kot bi jutri zmanjkalo nafte, napolnila bidone z vodo in želodce s sladoledom. Po prečkanju Paškega zaliva se je takoj začel strm vspon na cca 300m nadmorske, kjer se je odprl lep razgled na siromašno pokrajino. Od mesta dalje je okolica postajala vsebolj
puščavnata. Drevesa so zamenjale kamnite ograje okrog požganih pašnikov. Le tu in tam je kakšna divja oljka ali grm. Tak je kot sva pozneje opazila večji del otoka razen nekaterih priobalnih delov.

Cesta za dobro fotko sva se morala ugrizniti v jezike, da nama niso viseli do kolense nato spusti skoraj do morja in ponovno dvigne na vrh otoka. Tu sva srečala Čehe, ki so tudi s kolesi pohajkovali po Dalmaciji. Ker niso znali kaj prida angleščine sva se hitro poslovila. Od tu dalje do Novalje ni bilo nič omembe vrednega. Takoj ko sva prišla v Novaljo, sva kot prava športnika zavila v prvi lokal s prikupno natakarico na pivo. Poklical sem Simono in Uršo, ki še sedaj nista mogli verjeti,da sva prišla do "sem dol" na lastni pogon. Dobili smo se na plaži, ko sta se ravnokar odpravljali nazaj v apartma na kosilo. Seveda sva to stvar takoj iskoristila in si po Kočevju končno spet napolnila želodce s konkretno hrano. Špageti, ki jih je pripravila Uršina mama so bili perfektni in lonec je bil dobesedno s kruhom pomazan. Slanost morja se je v zalivu takoj povečala, končno so tudi utrujene riti prišle na svoj račun.ko sva midva namočila svoje zmatrane riti v vodo, ker sva na sebi prinesla vsak nekaj kil soli (tiste v glavi sploh ne upoštevam). Ko se je zvečerilo sva končno prišla na svoj račun, saj sta se morali punci oddolžiti za obljubljeno pijačo. Seveda, kot prava gentelmena nisva ostala dolžna, tako je vsak dal za eno rundo. Moram priznat, da po treh pivih še nikoli nisem bil tako na glavo. Ker smo bili vsi prav dobre volje, in takrat imamo vsi zelo "pametne" ideje, smo šli v nek lokal kjer smo kupili nekaj kartic (nekaj smo jih ponesreči pozabili plačat, seveda) za naše kolege. Nato smo v apartmaju z Uršinimi starši (so prav face) še nekaj časa igrali enko, dokler nas ni njen oče, ko ni mogel nikoli zmagati, obtožil, da goljufamo. Ker smo bili že vsi zmatrani, sploh pa midva, se nam ni dalo kregat in smo šli spat. Midva sva si postlala kar na vrtu pred vhodom apartmaja.



5. dan: sreda, 15. 8. 2001 ^

Zelo zgodaj zjutravsi pač nismo imeli časa za spanjej naju predramijo topli sončni žarki. Malo utrujena od večernega pohajkovanja (od kolesarjenja niti ne, sploh), sva bila ob sedmih že pripravljena na odhod. Zbudila sva še dekleti, ki sta nama deli še stvari, ki sva jih spravila pri njih. Punci sta bili še napol v deželi vil, princev in zmajev s takšnimi ali drugačnimi palčki, ko sta nama mahali v težko slovo.

Zdaj pa že prav pretiravam s to romantiko. Dovolj nakladanja, sedaj pa nazaj v realnost. Najprej sva jo mahnila v nakupovalni center v bližini Novalje. Parkirišče je zgledalo kot v Kranju pred šparom, vsaj po registracijah motornih konjičkov. Jaz sem šel nabavljat najin zajtrk (jogrt, salama,....), medtem pa je Tomaž pomagal pumpati zračnico nekemu Gorencu, ki je že dva dni po otoku iskal tlačilko, da bi lahko otroku napumpal kolo. Mislim, da nebi mogla dobiti boljšega dokaza o popularnosti kolesarstva na Hrvaškem. Z napolnjenimi akumulatorji sva se zapeljala do centra Novalje. Tam sva na informacijah izvedela, da direktne zveze s Krkom ni in da morava najprej do Raba. Ampak ker je bil praznik je trajekt vozi le dopoldne. V upanju, da bova še pravočasno prišla v Lun, to je manjše pristanišče na skrajnem severu Paga, na trajekt, sva se hitro podvizala iz mesta. Pokrajina ob poti je postala enolična. Cesta poteka vseskozi naravnost po sredini rta in se spušča ter dviga čez razgiban relief. vse suho, nobenih ljudi, vsake toliko časa se mimo pripelje kak čeh s škodoOb poti se po obeh straneh vleče raspredena mreža kamnitih škarp oziroma ograd, med katerimi raste suha trava, tu in tam je kakšna njiva ali nasad oljk ali se pase drobnica. Ljudi ne srečaš razen v avtomobilih. Ko se tako poganjava v enega izmed neštetih klancev, mi zadnje kolo čudno zapleše. tudi na takih krajih se najde kak ponk za popravilo kolesTakoj sem vedel, da gre za gumidefekt. Vzamem tlačilko in toliko napumpam, da sem lahko še prikolesaril do vrha. Tu pa sreča v nesreči. Ravno tu je bilo op poti drevo in poleg njega miza ter, kdo bi si mislil, prav lepo urejena gostilna, ena lepših, ki sva jih videla. Kolo sva obrnila okrog, ne da bi snela torbe in lotil sem se popravila. Malo me je zajebavala guma, ki je imela zelo trd obroč in sem jo komaj spravil s feltne oz. rajtne, potem pa še težje nazaj. Končno mi je uspelo zmontirati vso zadevo skupaj in odpeljala sva se proti Lunu, ki ni bil več daleč. Po strmem spustu (20%), ki se, če nisi previden, lahko konča v morju, sva prišla v center Luna. Spet sva tokoj poiskala "informbiro", kjer je delalo prav prikupno dekle, ki pa nama je na žalost povedala, da sva ravno zamudila trajekt za par minut. Vendar je obljubilo, da bo poiskusila najti kakšen ugoden prevoz. Tako sva ne prav dobre volje odšla na pomol, čakat na kakšen hidrotaxi. Tam sva srečala ekipo Slovencev, ki so ravnokar s taksijem prispeli z Raba, ampak sva bila spet prepozna, njihov taxi se je že odpeljal. Ko sva ravno pojedla sladoled, naju ogovori nekdo, ki nama je ponudil prevoz, češ da pelje ene nemce in ima še nekaj prostora, ter da mu je dekle na infotu povedala za naju. Seveda sva ponudbo sprejela za 70HRK na glavo. Tisto o prostoru ni bilo čisto res, tako smo kolesa naložili kar na premec čolna, midva pa sva se usedla poleg in jih držala. Čez slabo uro smo prispeli v mesto Rab. mesto RabTu naju je še šofer hotel nategniti pri plačilu, ker ni imel drobiža in je potem nekaj mutil pri vračanju, vendar se nisva pustila zmesti. Rab je pravo nasprotje Pagu. Mesta so bolj mondena in lepše urejeena izmed hiš na Rabu, ki je urejena v svojevrstnem - ameriškem sloguna, pokrajina je zelena, večina otoka je poraščeno z gozdom. Iz Raba se najprej povspneva čez hrib v sosednjo dolino po kateri se peljeva proti Dragi na severu. Tudi v notranjosti je vse polno ljudi, njive so obdelane, travniki pokošeni. Starih hiš skoraj ni ali pa so obnovljene. Po nekaj kilometrih spet prideva do obale, pri Supetarski Dragi, ob kateri se nekaj časa dvigava, nato pa spet premed Rabom in Krkom so otoki in otočki povsem goli, prav tako kaki turisti, ki so nam namerno kazali ritičkava otok in se spustiva v Lopar. Oddahneva si, ko izveva, da trajekt odpluje čez eno uro. Zadovoljna, ker se je konec koncev vse dobro izšlo in da bova na Krku še prej kot sva pričakovala, sva se odpravila iskat senco, kjer sva počakala na prevoz. Trajekt je bil točen in odplula sva proti Baški na Krku, kamor smo prispeli čez poldrugo uro. V Baški se ne ustavljava, ampak greva takoj proti mestu Krk. Ceste so na Rabu in Krku v zelo dobrem stanju. Pot naju vodi skozi Drago Bašćansko na koncu katere se cesta začne zares strmo dvigati. Klancu ni in ni videti konca. Znoj kar lije v curkih z naju, saj je sonce kljub četrti uri popoldne neusmiljeno pripekalo. K sreči sva ob vznožju napolnila bidone kar v bližnjem izviru vode. Končno prideva, po premaganih skoraj 500 višinskih metrih, vsa zadihana na vrh, kjer naju čaka prelep razgled na skoraj celoten otok. Še bolj pa naju očara pogled na spust - dober kilometer ali dva brez vsakršnega omembe vrednega opasnega najhuje je za nama. Najedla in napila sva se z vitamini - pirom. Zdaj pa še nekaj km in zopet bova v vodiovinka. Z eno besedo zakon, sploh če si ves zmatran. Tako se spet spustiva do morja, kjer si spočijeva oči na bližnji obali. Od Krka naju loči še krajši vzpon, ki je v primerjavi s prejšnim kaplja v morje. V Krku spet najprej prečekirava obalo, nato pa s trebuhom za kruhom v prvo trgovino. Pomalicava kar sredi parkirišča in se odpraviva v smeri Valbiske proti Pinezićim kjer sva bila zmenjena s Sandro in Martinom, da lahkoja, pir se prileže ob vsaki priložnosti prespiva pri njih. Dvigneva se spet na kakšnih 200 m nmv. In se peljeva še kakšnih 5 km do odcepa za Pineziće, nato pa samo še spust do cilja. Seveda ni šlo čisto tako, saj se je v Škrbčićih Tomažu malo zarosil njegov kompas in sva se najprej spustila po napačnem klancu. Zgleda, da je imel preveč energije in je hotel, da narediva še en vzpon (jaz sem pa klel) pred ciljem. Tako sva malo čez šest že prala sebe in najine cunje, na štedilniku pa se je že kuhala topla večerja, samo še v trgovino po vino in nato žurka. Za streznitev pa nočno kopanje (opp. ribičem smo prestrašili vse ribe).



6. dan: četrtek, 16. 8. 2001, 7.
dan: petek, 17. 8. 2001 ^

Končno
prava uživancija; sonce, morje, hrana, pijača, punce,.....


večere (res jih je blo veliko), smo preživeli ob kartah, vinu in nočnem kopanju
mestodobr, da Mare zna naredit testo za pico, ampak kaj, ko je bil zraven tudi, ko jo je blo treba pojest

Uuuuužžžžžžžiiiiiiiiiiiivvvvvvvvvaaaaaaaannnnnnnncccccccciiiiiiiiiiijjjjjjjjjjaaaaaaaaa!!!!!!!!

Statistika^

1. dan

sobota, 11. avgust 2001

štart/cilj: 14:30/20:30 Pšata/Kočevje

skupno km/povprečna hitrost: 111km/23,9km/h

2. dan

nedelja, 12. avgust 2001

štart/cilj: 09:30/20:35 Kočevje/Otočac

skupno km/povprečna hitrost: 154km/19,9km/h

3. dan

ponedeljek, 13. avgust 2001

štart/cilj: 10:00/19:45 Otočac/Ražanac

skupno km/povprečna hitrost: 137km/20,1km/h

4. dan

torek, 14. avgust 2001

štart/cilj: 09:00/12:30 Ražanac/Novalja

skupno km/povprečna hitrost: 57km/24,1km/h

5. dan

sreda, 15. avgust 2001

štart/cilj: 08:30/19:20 Novalja/Pinezići

skupno km/povprečna hitrost: 86km/18,5km/h

6. dan

četrtek, 16. avgust 2001

0

7. dan

petek, 17. avgust 2001

0

8. dan

sobota, 18. avgust 2001

štart/cilj: 07:15/16:40 Pinezići/Ankaran

skupno km/povprečna hitrost: 153km/22,1km/h

9. dan

nedelja, 19. avgust 2001

štart/cilj: 10:00/19:00 Ankaran+obala/LJ*/Pšata

skupno km/povprečna hitrost: 80km/18,0km/h


Potek poti^




^